Na Pokljuki se je ponoči zgodil čudež – vsi so spali. Brez klepetanja, brez pritoževanja, samo sladek spanec (utrujenost je očitno močnejša od najstniške energije).
Po zajtrku so se učenci 8. b in c kot prava ekipa odpravili proti planini Zajavornik. Sonce se je sramežljivo prebilo skozi oblake, smrekovi gozdovi so dišali kot oglas za naravne osvežilce zraka, jutranja rosa pa je opozarjala: pripravi bundo, zima že kuka za vogalom.
Na planini Zajavorniki – obvezna skupinska fotografija, še ena, ki bo dodana v mozaik nepozabnih spominov na zadnjo skupno šolo v naravi v OŠ. Potem pa nazaj v hotel, kjer so ugotovili, da je skupno druženje še boljše, če ga začiniš z delavnico prve pomoči (in nihče se ni pretvarjal, da je “že zdravnik”).
Kosilo je bilo pika na i. Sledi še pot domov in že obujanje spominov. Na Pokljuki luštno je bilo …
Pozdrav od učiteljic Anje, Kaje, Brigite in Maje z učenci 8. b, c
