1. UVOD

Hrana ni nujna le za obstoj in delovanje vseh telesnih funkcij, ampak so količina, vrsta hrane in prehranjevalne navade odločilne za ves telesni razvoj in zdravje. Hrana tako vpliva na telesno zmogljivost in zunanji videz, s tem pa tudi na človekovo zadovoljstvo s svojim telesom, svojo telesno podobo ter njegovo samopodobo v celoti.

Motnje hranjenja obravnavajo kot bolezen šele zadnjih 30 let. Zanimivo pa je, da je že grški filozof Sokrat v enem od svojih esejev, v katerem je opisoval svojega prijatelja, zapisal: "Je, da bi bruhal in bruha, da bi jedel". Motnje hranjenja so torej obstajale že vsaj 400 let pred našim štetjem, res pa je, da ne v takih razsežnostih kot danes.

V Sloveniji doslej na nacionalni ravni ni bila izvedena še nobena presečna raziskava, ki bi omogočala oceno razsežnosti motenj prehranjevanja, vendar lahko ocenjujemo, da v zahodnem svetu za navedenimi boleznimi v življenju oboli 10 % prebivalcev (Hafner, 2007). Po podatkih dr. med. Alenke Hafner z Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj se je stopnja hospitalizacije zaradi anoreksije nervoze in bulimije nervoze v letih od 1989 do 1999 povečala za 3,5 krat. V obdobju 1989 do 2004 je bilo 93 % vseh bolnišničnih zdravljenj pri osebah starih od 10 do 29 let, pri čemer so prevladovale ženske s 92 % (Hafner, 2007).

Dandanes sociologi in antropologi motnje hranjenja uvrščajo med etnične motnje, za katere je značilno, da so povezane z osebnimi stiskami in konflikti posameznika ter spremembami v družbeno političnem okolju. Enostavneje lahko rečemo, da gre pri motnjah hranjenja za preokupacijo s hrano, v ozadju katere je preokupacija s svojim telesom, videzom in težo. Pojavijo se lahko v katerikoli starostni skupini, najpogosteje pa se pojavijo pri mladostnikih, predvsem dekletih, ki doseganje idealne telesne podobe ponavadi enačijo s srečo, uspehom in zadovoljstvom. To zmotno mišljenje je tudi posledica medijev, kajti v skoraj vseh revijah za dekleta in ženske so glavne teme pogovorov, člankov in reklam raznorazne diete, izdelki za hitro hujšanje, za dodatek pa nas z naslovnic opazujejo lepe, vitke, smehljajoče se mladenke, ki nam vzbujajo občutek krivde za vsak odvečen gram naše telesne mase.

2. MOTNJE HRANJENJA

Motnja hranjenja je kompleksen problem, ki se na zunaj kaže kot neobičajno in škodljivo hranjenje in ravnanje s svojim telesom, npr. prenajedanje, prenajedanje in bruhanje, uporaba odvajal in diuretikov, stradanje, pretirana telovadba. Na globljem nivoju pa je motnja hranjenja vedno odraz neke osebne stiske, nezadovoljstva, trpljenja (Švab, 2000).

Organizacija EDA (Eating Disorders Association) iz Anglije označuje motnje hranjenja kot:

- mehanizem izogibanja, ko oseba vso svojo energijo usmeri na hranjenje z namenom, da se izogne soočanju z drugimi bolečimi stvarmi v njenem življenju,

- način soočanja z življenjem, ki je videti polno nerešenih problemov,

- način izražanja kontrole nad svojim telesom in življenjem, še posebej v tistih situacijah, kjer prizadeta oseba čuti, da jo kontrolirajo drugi in

- reakcija na nerešen stres.

Glede na mednarodno klasifikacijo bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene so motnje hranjenja zajete v poglavju o duševnih motnjah. Glavne tri vrste motenj prehranjevanja so anoreksija nervoza, bulimija nervoza in prisilno oziroma kompulzivno prenajedanje, vendar pa se paleta različnih oblik motenj hranjenja širi, pogosto pa je tudi prehajanje ene v drugo (Švab, 2000).

2.1 Anoreksija nervoza

Za osebo, ki boleha za anoreksijo nevrozo je značilno, da pretirano nadzira svoje hranjenje. Zavrača vse vrste hrane ali pa le ogljikove hidrate in drugo hrano, za katere anoreksična oseba meni, da je visoko kalorična. Pri tem ne izgubi apetita, ampak lahko omeji količino zaužite hrane vse do stradanja, ker se boji, da bi se zredila. Anoreksična oseba ves čas misli na hrano, zbira kuharske recepte, sešteva kalorije, pripravlja hrano za druge, pri čemer se sama hrane niti ne dotakne, v pogostih primerih poleg tega, da zatre občutek lakote, še pretirano telovadi, tudi do več ur na dan. V večini primerov se bolezen pojavi v adolescenčnem obdobju, ni pa nujno. Pogosto sledi nekemu sprožilnemu dogodku, ki je lahko izguba ljubljene osebe, daljša odsotnost od doma in podobno. Najpogosteje se pojavi med 14. in 18. letom starosti (Hafner, 2007).

2.2 Bulimija nervoza

Za bulimijo nervozo je značilno prenajedanje oziroma basanje z velikimi količinami hrane, ki je običajno visokokalorična. Po zaužitju hrane zaradi notranje duševne prisile sledijo ekstremni načini kontrole teže, kot je samopovzročeno bruhanje, zloraba odvajal in diuretikov ter pretirana telovadba. Bulimija nervoza se največkrat pojavi v obdobju pozne adolescence, pri mladih ženskah (samo približno 10 % vseh, ki bolehajo za to boleznijo, je moških). Najpogosteje se pojavi med 18. in 25. letom starosti, število pa v zadnjih letih še narašča.

2.3 Kompulzivno prenajedanje

Za to najpogostejšo obliko motenj hranjenja je značilno, da se prizadeta oseba zaradi notranje prisile bolj ali manj pogosto prenajeda. Pri tem se izmenjujejo obdobja kontroliranja hranjenja v obliki shujševalnih diet in obdobja prenajedanja. Sčasoma se lahko razvije zasvojenost s hrano, ki je podobna drugim oblikam zasvojenosti. Najpogosteje se pojavlja med 18. in 45. letom starosti (Hafner, 2007).

3. RAZVOJ MOTENJ HRANJENJA

Za vsako prizadeto osebo je splet osebnih vzrokov njene motnje drugačen, vendar lahko temeljne vzroke iščemo v duhu oziroma vrednostnem sistemu, ki se vse bolj izraža v zahodni kulturi. Motnje hranjenja odražajo stisko, ki je posledica duhovne praznine časa, v katerem živimo (Švab, 2000). Usmerjenost vrednot v zunanje, vidno, telesno in predvsem popolno, ter povezovanje, če ne že kar enačenje teh pojmov s srečo, uspehom in zadovoljstvom, so ideologije današnjega človeka vključno z mladostniki.

Dejavnike, ki vplivajo na motnje hranjenja lahko razdelimo na tri skupine: biološko - genetske, socio-kulturne in psihološke dejavnike.

3.1 Biološko - genetski dejavniki

Pomemben dejavnik je prekomerna telesna teža ob rojstvu in v otroštvu. Debel otrok je tarča posmeha vrstnikov, jeze staršev,… Četudi kasneje shujša, je težko popraviti samopodobo, ki si jo je ustvaril o sebi (Sernec, 2007). Znano pa je tudi, da genetski dejavniki vplivajo na pojavljanje nekaterih vrst prehranskega vedenja, kot so omejevanje vnosa hrane, prepoznavanje občutka lakote, izguba nadzora nad hranjenjem in podobno (Štraus, 2005).

3.2 Socio-kulturni dejavniki

Številne značilnosti motenj hranjenja, kot so izrazita razlika v pogostosti pojavljanja motenj glede na spol, starostno obdobje, vse večja pogostost v povezavi z načinom življenja dokazujejo, pomembnost socio-kulturnih dejavnikov na razvoj motenj prehranjevanja. Prvi začetki so v sami družini, nadaljujejo pa se v družbi oziroma kulturi, kot odgovor na družbene norme in služijo kot poskus ustrezati idealu zaželenega telesa. Socialne spremenljivke, ki vplivajo na težo, so spol in z njim povezane socialne vloge, naraščanje telesne teže v poteku življenja, etičnost, socialno-ekonomski status, zakonski stan, starševstvo in geografska lokacija (Štraus, 2005). Družine, v katerih se motnje pojavljajo pogosteje so opisane kot tiste, ki visoko vrednotijo zunanji vtis, gojijo idealizirano podobo, so močne, prepletenih vezi, nejasnih vlog in nediferenciranega ega (Rovšek Nikitovič, 2007).

3.3 Psihični dejavniki

Hrana ni le potreba za preživetje, temveč ima tudi svoj zapleten psihološki pomen. Preko hrane smo ljudje vpleteni v pomembne odnose z drugimi ljudmi. Motnjo hranjenja lahko označimo tudi kot življenjski "zaplet" na poti samorazvoja posameznika (Švab, 2000).

Motnje hranjenja so posledica specifičnih družinskih odnosov, ki vključujejo reakcijo otrok in mladostnikov na kritične situacije v družini in tudi na neustrezno odzivanje staršev na potrebe otrok in mladostnikov. Razlogi za obsedenost s hrano naj bi bili slednji: iskanje identitete in razmejitve sebe od drugih, prisilni nadzor nad čustvi in občutki, zakon doseganja uspeha in čim boljših rezultatov, prisila ustrezati idealu zaželenega telesa (Rovšek Nikitovič, 2006).

Zametki razvoja motenj hranjenja se lahko začnejo že v otroštvu, ko otrok ne občuti sprejemanja, čustvene varnosti in ljubezni (Švab, 2000). Pomanjkanje bližine v medsebojnih odnosih in vse večji stresi in krize, ki jih otroci občutijo, povzročijo, da se osebe usmerijo vase in v "spomin" ugodja iz otroških dni.

V adolescenci se vprašanje hrane poveže s simboliko odraščanja. Mladostniku je hrana zagotovilo, lahko tudi kar grožnja, za rast in zorenje. Že Sigmund Freud je poudaril, da lahko telesnimi spremembami (najpomembnejše med njimi so spremembe povezane s spolno identiteto) sprožijo strah pred odraslostjo. Za dekleta, ki se bojijo odrasti, kar je povezano s povečano telesno težo, močnejšimi boki, prsmi, stegni,…je želja po ohranitvi "otroškega" telesa izredna. S tem, da dekle odklanja hrano, zanika svojo odvisnost od sveta, ki ga v prenesenem smislu predstavlja odraslost. Če mladostnica doživlja osebnost in telo bližnjega odraslega kot nekaj povezanega s trpljenjem, odgovornostjo na delovnem, seksualnem in drugih življenjskih področjih, bo (ne)zavedno poskušala narediti vse, da bo ostala na nižji razvojni stopnji in se s tem izognila neprijetnostim odrasle družbe (po Rovšek Nikitovič, 2006). S tega stališča je adolescenca, za katero je značilna potreba po osamosvojitvi in iskanje občutka lastne identitete, zelo rizično obdobje za razvoj motenj hranjenja.

Pomemben dejavnik tveganja je tudi uporaba hrane kot vzgojni pripomoček. V tem primeru se otrok začne izogibati skupnim obrokom, ali pa se jih v naprej boji, saj ve, da ga bosta starša zasliševala glede šole, prijateljev, ga kregala in vršila nadzor nad njim.

4. ZAKLJUČKI

Z občutkom, da sami s seboj nismo zadovoljni, ko se sprašujemo: "Zakaj sem tak? Zakaj se to meni dogaja?" smo se srečali že vsi, eni večkrat drugi manjkrat. Žal pa si redkokdaj zastavimo vprašanje: "Kakšen bi moral biti?". Odgovorili bi si različno glede na naše želje: lepi, vitki, pametni, postavni, izobraženi, prijazni, komunikativni, nasmejani, bogati, uspešni, priljubljeni in tako naprej. Vendar, če bi le malo razmislili, bi ugotovili, da če tudi bi imeli vse te lastnosti, bi si vedno želeli še nekaj več in hotenja po nečem nedosegljivem ne bi in ne bi bilo konca. Zato je pomembno, da v takih trenutkih nezadovoljstva s samim seboj najdemo v sebi pozitivno samopodobo. Čeprav nam včasih le ena kritična beseda našo samopodobo spodkoplje, jo večina odraslih zna realno ovrednotiti, saj vemo, da v srcu nosimo dobro, lepo, nežno. Žal pa se premalokrat zavedamo dojenčkov, otrok in mladostnikov, ki svojo samopodobo komaj oblikujejo. Starši vse prevečkrat jemljejo svoje otroke kot samoumevne, prav tako pa tudi skrb za njih, kar je posledica sodobne civilizacije, ki z dneva v dan s svetlobno hitrostjo hiti in se ne ustavi niti za trenutek, zato kaj hitro lahko postanejo, žal ne le službena, ampak tudi domača opravila mehanska, brez čustev in nežnosti. Kljub temu, da vedo, da jih otroci potrebujejo, da potrebujejo njihovo ljubezen, občutek varnosti, zaupanja in sprejetosti, se tega le premalokrat zavedajo. Obdobje odraščanja je zelo občutljivo obdobje, ko se otrok poistoveti s podobami na naslovnicah revij, ki nam vsem sporočajo, da je sprejemljiv le idealni videz, vitkost in lepota, seveda pa zraven spadata tudi smeh, zdravje, uspešnost, skratka popolnost. Vitkost, ki se propagira v skoraj vseh medijih in od katere dobro služijo le dietne in shujševalne industrije (o zagotovljenem učinku je kaj malo govora) imajo na odraščajočega otroka zelo močan vpliv, predvsem tudi zaradi vrstnikov, ki jih obkrožajo. Kaj hitro se lahko zgodi, da tej želji, klicu iz stiske, ki ga odrasli premalokrat slišimo, postane prijatelj le zloraba hrane. Ali je to prenajedanje, prenajedanje in bruhanje ali le strogo odklanjanje hrane niti ni tako pomembno. Pomembno je, da se zavedamo, da se pojavijo zaradi otrokove stiske, običajno nezadovoljstva s samim seboj. Zato se moramo družba kot taka zavedati našega vpliva na otroke in jih naučiti, da smo vsi drugačni in kljub neidealnosti sprejemljivi, še pomembnejše pa je, da jim pomagamo, da najdejo v sebi pozitivno samopodobo in se kljub nekaterim napakam sprejmejo taki kot so, sami po sebi idealni. Če ne gre drugače, otroke povprašajmo, da naj nam v stvarnem svetu pokažejo idealne podobe, ne tistih, ki so v reklamah, reklamnih panojih, revijah in posterjih, ampak dejansko po njihovem mnenju realne idealne ljudi. Mogoče bodo na ta način ugotovili, da idealnosti v stvarnosti ni veliko.

5. LITERATURA

HAFNER, Alenka (2007). Dejstva o motnjah hranjenja. Zavod za zdravstveno varstvo Kranj. http://www.zzv-kr.si/Content.aspx?page_id=125 (21.11.2007).
HAFNER, Alenka (2005). Motnje hranjenja – problem sodobne družbe. Zavod za zdravstveno varstvo Kranj. http://www.zzv-kr.si/Content.aspx?page_id=88 (21.11.2007).
SMERNICE zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, (2005). Ljubljana: Ministrstvo za zdravje, stran 13.
ŠVAB, Andreja, Šolar, Vesna (2000). Ko hrana ni več "hrana" – Uvod v razumevanje motenj hranjenja. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje, Odvisnosti, 1(2000)1-2, strani 65-67.
SERNEC, Karin (2007). Vzroki motenj hranjenja. Zavod za zdravstveno varstvo Celje. http://www.tosemjaz.net/si/clanki/608/detail.html (21.11.2007).
ŠTRAUS, Petra, Potočnik, Darja (2005). Dejavniki tveganja za motnje hranjenja pri slovenskih mladostnikih. Ljubljana: Medicinska fakulteta, strani19-23, 28-30, 76-81. http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/dejavniki_tveganja_za_motnje_hranjenja.pdf (20.11.2007)

ROVŠEK NIKITOVIČ, Katja (2006). Motnje hranjenja kot ženska izkušnja in možen način konstruiranja spolne identitete. Ljubljana: Institutum Studiorum Humanitaris, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Seminarska naloga, strani 7-18, 23-28. http://www.ish.si/~ljish8/files/PDF2005-2006/Rovsek-Nikitovic-K-Motnje-2006.pdf (19.11.2007).
Med.Over.Net. Prehrana – vir zdravja http://med.over.net/literatura/knjiga_prehrana_vir_zdravja/stran_119_168.htm (21.11.2007).